Zgodovina

Jezersko, zelena dolinica, ograjena na vzhodu z vencem Savinjskih Alp, ki so se v živahnem zemeljskem gibanju dvignile proti nebu pred šestdesetimi milijoni let; ki jo od severa proti zahodu omejuje več kot tri sto milijonov let star koralni greben; kjer je na severu državna meja z Avstrijo, katera v novi Evropi vse manj razmejuje slovenski živelj tu in onstran hribov; kjer se na jugu pot spušča v najdaljšo slovensko vas – Kokro in koder so našli najstarejši apnenec v naši državi in naprej v zeleni evropski biser - majhno Slovenijo, ki na svojih maloštevilnih kvadratnih kilometrih ponuja tako raznolike lepote svojega površja, podzemlja in vrtoglavih kamnitih višin. Dolina, nazadnje oblikovana od mogočnega ledenika, ki je izginil pred deset tisoč leti, je bila zaradi nepropustnosti svojega dna ob koncu ledene dobe zalita z velikim ledeniškim jezerom, po katerem je kraj dobil ime "Pr' Jezer". Iz nemške verzije imena, "Seeland", se je razvilo sedanje krajevno ime.

Kotlina je dobila prva naseljence že v prvem tisočletju našega štetja, ti maloštevilni hribovci so se preživeli predvsem z lovom. Prvi uradni zapisi veljajo leseni kapelici v letu 811, pribežališču potujočim trgovcem in menihom, ki so prihajali iz tržiške strani, da bi nadaljevali pot globlje v deželo Koroško ali v nasprotni smeri proti morju. V času epidemij kuge v 14. stoletju je kotlina dobila nekaj številnejše prebivalstvo, ki je bežalo pred grozno smrtjo. Lete 1348 je bilo leto štirideset dnevnega potresa; le-ta je zrahljal južno pregrado in uničil edino oviro ki je zadrževala vodno maso velikega jezera. (Tedaj se je začelo postopno odtekanje vode, od 17. stoletja dalje so ravnice načrtno izsuševali. Veliko jezero omenja še J. V. Valvasor.)

Vpadi Turkov v naslednjem stoletju so pustili opustošenje v mali kapelici, prebivalstvo pa je ušlo v hribe. Ko je jezero povečini odteklo, se je pričel razvoj kmetijstva, dolina je bila vsa posejana z žitom in vsem, kar je kmet potreboval za preživetje. Sledilo je obdobje fužinarstva, potem ko je bila z novo cesto v 16. stoletju vzpostavljena povezava s Kranjsko, nato furmanstva, ko so iz doline začeli prodajati cenjeni jezerski macesen (prva polovica 19. stoletja). Obdobje Habsburške monarhije je uvedlo v kraj nove smernice - turizem. Češka gospoda, ki je imela v lasti bližnje kranjske tovarne je bila prva, ki je ta kraj gledala z očmi človeka, ki išče tisto najlepše, ne le najkoristnejše. Prebivalstvo se je - kot že tolikokrat - hitro prilagodilo novim zahtevam in opremilo številne tujske sobe. To je sočasno povzročilo razcvet številnih obrti. Prva vojna je vse nekoliko zavrla, a po njej si je kraj zelo hitro opomogel in se razvijal naprej. Vse drugače pa je bilo po drugi svetovni vojni. Sindikalni turizem je bil prvi korak k nazadovanju. Kljub temu, da ima kraj na tem območju edini status zdravilišča, so leta 1982 ukinili bolnico za očesne bolezni. Prebivalstvo se je množično selilo v Kranj, kmetije so nazadovale, nekatere propadle. Situacija se izboljšuje v zadnjem desetletju, ko se vse več mladih družin odloča ostati v domačem kraju.

Preteklost je smerokaz za usmeritev kraja v naslednjih desetletjih. Podnebje je ocenjeno z večimi ozonskimi pikami kot tisto v švicarskem Davosu in torej bolj zdravo za oči, obolele za tuberkulozo; neokrnjeno naravo brezmejnih gozdov in vrtoglave višine ponosnih Grintovcev, vse to ponujamo prijazni domačini ob odlični hrani naših babic in močni kapljici naših dedov tistim, ki ste prišli na Jezersko, kjer je Slovenija najlepša!