(Glasilo PrJezer, junij 2022)
Gorski reševalci v otrokih ponavadi vzbujajo čudenje, kar strahospoštovanje in hrepenenje, da bi jih posnemali.
Oče Andrej Karničar je bil že več let oskrbnik Češke koče, leta 1966 pa je z njim odšla tudi mamica Anica in seveda mi štirje otroci. Izidor in Luka sta z očetom popravljala poti, napravljala drva nad Štularjevo planino, si kmalu naprtala tudi krošnjo... Ta mala dva sva se igrala okoli koče, nabirala plezalske veščine na skalah naokoli, se smučala po snegu v jami, gugala v vejah borovcev čakajoč na nosače iz doline... Zaupano nama je bilo prav kmalu, da sva nesla malico v Štengce, pod Vratca, na Zg. Ravni.
Ob večerih je oče pripovedoval zgodbe, tudi o nevarnostih hoje po naših gorah, o pomoči utrujenim, premočenim, o mejaših... Kmalu smo že znali opazovati poti in vedeli, da se mora dober planinec v eni uri pokazati iz Zg Ravni ali iz Žrela. Postali smo opazovalci vremena, saj je oče vedno planincem pojasnjeval lokalno vremensko napoved, jih posvaril, še večkrat pa spodbudil! Signalne rakete in lajež psov so nas nemalokrat opozorili, da graničarji skrbno nadzirajo vsak prehod proti Vadinam in Savinjskemu sedlu.
Neke pomladi je z daljnogledom opazil človeško postavo v Dolški škrbini. Ko je priplezal do nje, je razpadajoče truplo pokrival le plašč in klobuk. Oče je znal pripovedovati zelo doživeto!
V mojem spominu ima pomembno mesto tudi zgodba ,kako je v »gramingerju« leta 1963 nosil ponesrečenca iz razpotja na grebenu Kočne do Češke koče. Imel je tak »musklfibr«, da nekaj dni ni mogel hoditi!
Posebno mesto v koči je predstavljala »reševalna soba«, s posebnim vonjem po sanitetnem materialu, z omarico z velikim znakom GRS in vratci, ki jih nismo smeli sami odpirat. Z nenavadnimi zgodbami, kot je bila tista, ko so gospodično , ki je v kopalkah zdrsnila na snegu pod Vratci, polili z arniko... Pa kup konopljenih vrvi, razstavljen »mariner« in ročke, cepin, šopi klinov in težke vponke, gurtne...
Seveda so v kočo prihajali planinci, alpinisti, ki jih je posebej mamica vedno dodatno postregla in tudi reševalci. Ti so s seboj nosili nenavadne zgodbe poguma, naporov, drznosti, veselja ob srečni vrnitvi iz hribov.
Ob pripravah za gradnjo tovorne žičnice in obnovo Češke koče so gorski reševalci tudi za nas otroke dobili imena, ki so nas po letu 1968 spremljala še dolgo. Jože Žvokelj , Lojze Smolej, Tine Jarc, Tone Langerholc, Stane Rotar... izvajalci tudi elektrikarskih, vodovodarskih, mizarskih del v -za prizidek povečani - Češki koči.
Prav v teh letih je postaja GRS Kranj izvedla veliko vajo v Grintovcu. Nihče od reševalcev ni vedel, da gre za vajo. Luka je tekel v dolino z obvestilom o nesreči. Javni telefon v vasi je bil pri Cenetovi Vidi. Luka se je vrnil v kočo. Spominjam se, da so merili čas, v katerem so reševalci iz Kranja prišli do koče. Otovorjeni z opremo so odšli v steno, za vsemi pa še mamica, ki jim je potem pri Zdovnku pripravila žgance. Z Lukom sva takrat ostala v koči za »oskrbnika«.
Nekaj jesenskih tednov smo zaradi šole preživljali pri starih starših v Sibiriji, dokler se starša nista vrnila v dolino. 1970 sta zaradi adaptacije ušla iz koče šele proti koncu oktobra v hudi nevihti, ki se je sprevrgla v močno snežanje. V krošnji na očetovem hrbtu pa je polletni Drejc v škatli mirno spal.
V Sibiriji se je Luka spoprijateljil z Milanom, Jakom, Danetom. Njihovo prijateljstvo je raslo tudi z zamrznjenim jezerom in drsalkami.
Zaradi preživljanja poćitnic v Češki koči nam seveda gibanje v gorkem svetu ni delalo težav. Dvanajst let je imel Luka, Davo pa samo 6, ko smo sami v dobrih treh urah opravili s Kočno. (foto ?) Tako so predvsem najprej Lukove poti postajale vedno drznejše. Skrbna mami Anica je zato prosila Jožeta Žvoklja, da bi mladež malo bolj podučil, kako varno hoditi po gorah. Jožu ni bilo težko zbrati jezerske mladine, sploh, če je iz žepa potegnil še orglice. 1974 se nas je prek 20 začelo prek zime zbirat v Korotanu na predavanjih, vedno pogosteje na pohodih, v Mlinarjevi peči, na kresovanju na Velikem vrhu. Odpravili smo se na Triglav, štirje že takrat po Slovenski smeri.
29. junija 1975 smo tako bili v Češki koči, ko se je ponesrečil g. Gruden v Kočni. Takrat smo prvič člani MO Jezersko odšli pomagat ponesrečencu v steno, ga imobilizirali in počakali gorske reševalce iz Kranja. Luka se je večkrat spominjal, kako je Smoletov Lojze potegnil vso vrv skozi sidrišče, ker ni bila pravilno nameščena...
Transport se je zavlekel do večera, privlekla se je megla in uspešno reševanje se je sprevrglo v tragedijo. Pol osmih zvečer so premočeni reševalci napolnili kočo, a helikopter, ki je odropotal v meglo, z dr. Gorazdom Zavrnikom, pilotom Štajerjem in ponesrečenim Grudnom na krovu, ni pristal na Brniku. Pol enajstih zvečer sta v kočo pritekla Bognarjev Vili in Silvo s to novico. Luka in Izidor sta odšla z reševalci. Z roba prepada smo spremljali premikanje bakelj in vonj po ožganem. Pol petih zjutraj so našli razbitine.
Odtlej je bilo neizbežno, da se izpopolnjujemo v znanju, pridobivamo izkušnje in svojo življenjsko povezanost z gorami oplemenitimo za pomoč tistim, ki jo potrebujejo.
Odtlej je bilo neizbežno, da se izpopolnjujemo v znanju, pridobivamo izkušnje in svojo življensko povezanost z gorami oplemenitimo za pomoč tistim, ki jo potrebujejo.
Ena od akcij s srečnejšim koncem je bila tista 15. 6. 1980 . Luka jo je zelo na kratko zapisal v knjigo AO:
»Ponesrečenec Janko F. Iz Lenarta pri Mariboru je padel preko stene ( Davotova smer, cca 200 m ) iz Kremžarjeve poti na Zg. Ravni in se hudo poškodoval. Od AO smo sodelovali : Irma, Davo in Luka Karničar. Transport Zg. Ravni – Č. Koča, naprej helikopter RSNZ »
Datum je spet sovpadal s smučarskim dvobojem. Popoldan, ko je večina že odšla v dolino ( ta domači smo še pospravljali), je pritekel odličen alpinist kranjskega AO do koče z novico, da na Zg. Ravneh leži hudo poškodovan. Hiteli smo na vso moč, za nami je prišla tudi mlada zdravnica iz Kranja, ki je bila slučajno v koči, a brez vsakršne opreme. Takrat osemnajstletni Davo je bil najhitrejši, a je kasneje dejal, da nikoli ne bo več sam hitel naprej, da bi bil prvi pri ponesrečencu. Poškodovani je sedel na snegu, v šoku žlobudral nerazumljive enačbe.. Hudo poškodovanega smo oskrbeli po naših najboljših močeh. Nekaj dni zatem sem iz Opeklin, kjer sem takrat delala, šla strahoma na Travmo vprašat, kako je z našim ponesrečencem. Zdravnik mi je pokazal rentgenske posnetke številnih zlomov, pripovedoval o notranjih poškodbah; prava politravma bi rekli danes. In se čudil preživetju ob takem padcu. Sreča, da so Zg. Ravni dovolj strme, da je velik naklon umilil padec. Sreča, da smo takoj odšli na pomoč, da se v naših hribih ni končalo še eno mlado življenje.
Ta fant je dokončal študij, postal planinski vodnik in več let vodja izobraževanj PZS v Bavšici. Z Danetom sta postala dobra sodelavca in prava prijatelja!
Irma K. Šenk
Foto: Arhiv GRS Jezersko
